Cliffhanger: avantura v belem stiku v italijanskih Dolomitih

2024 Avtor: Ada Peters | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 15:34

»Ni bolj nevarno, le težje,« je Michaelov odgovor, ko sprašujem, ali bo dež, ki še naprej padel, naš vzpon še bolj nevaren. Kljub temu, da govorim v več jezikih, je moj gorski vodnik moški z nekaj besedami.

Stojimo v majhnem parkirišču v dolini Alte Badia, pritlikavljene z visokimi skalnatimi vrhovi dolomitskih gora. Pretekli večer so svetli rožnato-oranžni v luči sončnega zahoda, toda zdaj so vdihnjeni v nizkih oblakih. Kot večina domačinov v dolini, Michael govori tekoče italijanščino, nemščino in angleščino poleg svojega materinega jezika Ladin. Stari jezik, povezan z latinščino, ki je bil nekoč razširjen, zdaj preživi le v teh odročnih gorskih dolinah severne Italije in južne Avstrije.

Michael me je skozi avtomobilski čevelj peljal vedno večje količine varnostne opreme. Kmalu bom nosil čelado, trpežne rokavice brez rokavov in plezalni pas, poleg tega pa sem zapleten pripomoček iz kovinskih sponk in neurejenih kosov vrvice, ki naj bi me ujeli, če bom zdrsnil in padel. Danes bom poskušal svoj prvi preko ferrata - plezalna pot, kjer so bile na skalo pritrjene kovinske zatiči, lestve in kabli, ki so omogočili amaterjem, kot sem jaz, da bi se lahko lotili, če bi drugače lahko le izkušeni plezalci tekali. Ko se spuščam na čudovito skalnato ulico Via Ferrata Tridentina, nastane neugoden občutek v trebuhu.

Zmagovalno strokovno gleda v rdečo vodoodporno jopico, Michael napreduje v smeri proti gori, z menjal se je po njem. Pojasnjuje, da bo prvi del vzpona nekakšen test - če se borim, se moramo odreči in se vrniti nazaj. Prikazuje, kako se sprijeti na kovinski kabel, ki teče po steni, in z alarmno lahkoto premakne navzgor. Ne želim ga razočarati, ali jaz, zato grizem zobe in se odločim, da bom kar najbolje izkoristil.

Skalo, ki je izgledalo gladko z razdalje, se izkaže, da je zmečkana in zapletena. Dotikanje v skalo se čudi čudno intimnim - se mi zdi, da grizem rožnato-sivo dolomitno kamnito nad menoj, pri čemer mi prsti prenašajo v vsako grmovje in greben v kamen. Kot se mi čutijo prilagodijo na navpičnem terenu, začnem najti plašče za moje noge in zareze za moje roke. In ko so naravne značilnosti kamnitih zmanjkalo, so namesto tega uporabljeni kovinski zatiči in lestve. Vstopim v ritem - roka, roka, noga, noga, sponka - in kmalu pridemo do vrha prvega dela. Michael me spoštuje s tihim zadovoljstvom, za katerega se zdi, da sem opravil test, vsaj za zdaj.

Da bi dosegli naslednji, težji del vzpona, moramo pohoditi. Ko sem utrujen na utrujenih nogah po mojem kozmetičnem vodniku, moj um lutka nazaj do prejšnjega dne. Ker to ni bil prvi pohod na mojem potovanju, ne prvič, ko sem se zgodaj vstal in nesporno sem sledil nepremagljivemu vodniku. Včeraj sem bil bogato nagrajen za moje fizične napore in vero s priložnostjo, da raziščete prvo roko nastavitev za eno najbolj dramatičnih epizod prve svetovne vojne.

Ko se je Italija pridružila Veliki vojni leta 1915, je dolina Alta Badia odšla iz pozabljene avstrijske povratne vode na fronto v konfliktu med tekmecima. Avstro-madžari so svojo obrambno fronto postavili naravnost skozi gorske dolomite, saj so vedeli, da lahko ohranijo nadzor nad dolinami z uporabo gorskih vrhov kot opazovalnih mest in artilerijskih postaj. Ustvarili so nekatere od prvih prek ferrat s pritrditvijo vrvi in lestev na pečine, da bi pomagali premikanje vojakov in artilerije na vrhove.

Tako kot avstro-ogrske vojake Kaiserjäger pred nami, je moja pohodniška skupina brez diha dihala do vrha Piccolo Lagazuoi, mimo skalnatih jarkov in vojašnice, napolnjene z neugodnimi pogledi na skupne pogradne pogače. Ko smo dosegli vrh, smo bili presenečeni nad tem, kar smo našli, vendar nikakor ni bilo tako presenečeno, kot so bili Avstrijci, ki so bili tu stacionirani 21. junija 1917. Ne glede na to, je italijanska Alpini mesecev preživela skozi tunel skozi notranjost gore, na ta dan pa je eksploziv neposredno pod vrhom eksplozivovalo 32.000 kilogramov, kar je ustvarilo ogromen krater, v katerem smo stali.

Ko smo se spustili skozi strme črne tunele, so naše bakle osvetlile ozke grobo stene, zdelo se nam je, da bi lahko zavili kotiček in našli italijanske vojake, ki se še vedno dogajajo po tunelu skozi trdno skalo. Sramotno zaradi izčrpnih izzivov, s katerimi se spopadajo pogumni ljudje Velike vojne, se odločim, da se spoprimem z naslednjim delom vzpona z obnovljenim navdušenjem in večjim občutkom za perspektivo.

Nekaj ur kasneje, po nekaj sto metrih napornega, skoraj navpičnega, grozljivega plezanja, sem izčrpan, toda moj prsni koš izžareva z vznemirjenostjo, ne strahom. Močno pihnem, komaj sem se mogel poglobiti ob fantastičnih pogledih na slapu Pisciadù, ki meče na levo in majhna mesteca igrače doline Alta Badia, ki se spuščajo skoraj kilometer pod njim. Če bi samo moje okončine še niso bile zasnovane s samozavedanjem, bi bilo lepo, da se ustavim za fotografijo.

Ko se približujemo tistemu, ki se zdi kot vrh sveta, helikopter gori iz doline in se pod njim podaja, pri čemer poudarjamo, kako visoko smo. Vetra je pretekla in čeprav se je dež pred nekaj časa ustavil, je skala še vedno vlažna.Nenadoma se eden od mojih trenerjev zdrsne in se obupno držim k kovinskemu kablu pred menoj, moje srce divje. "Najbolje se je izogniti padanju," svetuje Michael.

Naredi sam

Via Ferrata Tridentina se nahaja na zahodnem robu doline Alta Badia, med mestom Colfosco in prelazom Gardena. Tisti z izkušnjami plezanja preko ferata in njihova oprema lahko to izvaja sam, vendar se mora kdorkoli drugemu obrniti na Alta Badia vodnike (altabadiaguides.com), da uredi voden vzpon. Pot lahko postane gneča, zato je priporočljivo začeti čim prej. Skupna nadmorska višina je 629 metrov, vzpon pa traja približno 3 ure, spust pa okoli 1,5 ure.